Vrnimo se nazaj v leto 1984, ko so v Sarajevu potekale zimske olimpijske igre. Bilo je še v času Jugoslavije, ko je le to in s tem tudi Slovenijo zastopal smučar Jure Franko. Bil je prvi, ki je na olimpijskih igrah osvojil odličje in sicer trio tretjih mest. Tako se je za vse večne čase zapisal v zgodovino kot prvi, ki mu je to uspelo. Zdaj 56-letni Primorec, ki je bil od nekdaj usmerjen predvsem v prihodnost in v svet, priznava, da je bila olimpijska medalja vizitka, ki odpira vsa vrata. Tako je v toku življenja spremenil kar nekaj karier.
EDINSTVENA ZMAGA
Franko svoje življenje deli na obdobje pred olimpijsko medaljo in po njej, saj zdaj ni več samo Jure, ampak nosilec prve zimske olimpijske medalje. Pove, da se je po tem dogodku v Sarajevu spremenil odnos ljudi do njega in s tem tudi on sam ter njegovo odzivanje. Takrat, ko še ni bilo ”selfijev” so se delili avtogrami in teh je bilo neskončno veliko. Kot zmagovalec je prisostvoval pri veliko različnih prireditvah, kjer je bil predstavljen kot glavni gost.
Slika: Jure Franko, Sarajevo, zimske olimpijske igre 1984
BREME
To je počasi zanj postajalo vedno bolj utrujajoče in na koncu že predstavljalo veliko breme. Zato se je odločil, da se umakne s selitvijo v ZDA in tako končno zadiha. Takrat mu je tam veliko pomenilo, da ga ljudje na cesti niso prepoznavali. Spet po drugi strani, kadar je želel opozoriti nase, je le omenil olimpijsko medaljo in tako spet vzbudil spoštovanje, kar je zanj predstavljalo vstopnico za korak naprej. Za selitev v ZDA pa se je odločil predvsem zaradi zdravstvenih težav. Pravi tudi, da mu ni bilo težko zapustiti kariere, saj je bila celotna smučarska kariera vezana na bolečino. Težave s kolki je imel že pri desetih letih, pri osemnajstih so mu zdravniki odsvetovali smučanje, zaradi trajne obrabe kolkov. Na vprašanje, če je kdaj imel ambicije, da bi sodeloval v slovenskem smučanju, je odgovoril, da ni imel možnosti, kajti kariero je končal pri 23 letih. Kariero pa je takrat končal tudi brez poslovilne tekme, ker se je zelo iznenada odločil, zaradi bolečin v kolkih ter se kar sredi treninga razjokal in si priznal, da tako ne more več. Po tem je smučal le še rekreativno. Zdaj pa je dobil nov kolk in še posebno uživa, ko je na smučiščih z otrokoma.
SELITEV
”Ko sem ugotovil, da nima več smisla vztrajati na taki ravni in škodovati svojemu zdravju, sem sklenil, da se za nekaj let preselim v profesionalne smučarske vode. Le za toliko, da zaslužim nekaj denarja za sproti. Verjel sem, da se mi bodo sčasoma odprla nova vrata.” Je povedal za Sportal.
Ko se je preselil in se začel ukvarjati s profesionalnim smučanjem je bila razlika vidna le po finančni plati. Takrat v amaterskem smučanju ni bilo normalno, da bi podeljevali denarne nagrade, tako kot je danes povsem logično. Nekaj malega je imel štipendije in pa dobil denar s prodajo opreme po koncu sezone. Za smučke s katero je ”prismučal” olimpijsko medaljo je dobil 600 mark in edino denarno nagrado prav tako zaradi olimpijske medalje, 500 mark (250 evrov). V profesionalnem smučanju pa je zmagovalec dobil od štiri do pet tisoč ameriških dolarjev, s tem da je bilo potrebno odšteti davek in menedžerja, ki pa so predstavljali tudi lep del zaslužka.
PRVA VRATA
Prva vrata, ki so se mu odprla so bila Japonska. Kmalu po zaključku smučarske kariere so ga prijatelji, ki so organizirali smučarska tekmovanja na Japonskem, povabili k sodelovanju. ” Zdelo se jim je, da sem primeren za promocijo smučarskih izdelkov. Smučanje je bilo v tistem obdobju v zelo velikem razmahu, Japonska pa je bila na neki način tudi moj cilj.” še dodaja. V Los Angelesu se je v jezikovnem laboratoriju univerze UCLA v pol leta naučil tudi japonskega jezika. Tako je postal obraz japonskega podjetja Phenix, ki se ukvarja s prodajo smučarskih oblačil. Zaradi prepoznavnosti lahko je sodeloval z japonskimi mediji, dejaven je bil pri gradnji smučarskih središč, organizaciji velikih prireditev. Več kot 25 let je potoval po svetu, večino časa preživel v ZDA in na Japonskem, del tudi v Evropi. Tako je zamenjal več karier. Torej Od smučarja do promotorja smučarske opreme, športnega komentatorja, poslovneža in nazadnje še producenta.
Slika: Priznanje z Japonske
IN ŠE PRODUCENT
Zadnjih deset let je dejaven kot producent v družinski produkcijski hiši Prospot. Je v koprodukcijo s Prešernovim gledališčem Kranj, kjer so naredili prvi projekt z naslovom Moje pesmi, moje sanje. Potem je bil tu še muzikal z naslovom Ljubim te (spremeni se), pa Mopet Show, nato je prišla na vrsto še uspešnica Mamma Mia . . . In tudi ta kariera je kar precej spremenila Frankovo življenje. Ravno toliko, da kot so se z družino prej umaknili iz javnega življenja, zdaj pa so se vanj spet vrnili. ”Če imaš tako velik projekt, kot je Mamma Mia, ga moraš promovirati. Tudi tukaj pomaga dejstvo, da sem dobitnik olimpijske medalje. Ljudje so ti avtomatsko bolj naklonjeni.” pove nekdanji smučar.
Slika: http://www.evrovizija.com/valentinovo-leta-1984-in-danes-3356
Avtor: Edisa Abdič
