Tina Maze, naša najuspešnejša smučarka vseh časov, se te dni v švedskem Aareju, na prizorišču svetovnega prvenstva v alpskem smučanju, preizkuša kot sodelavka Eurosporta. Včeraj se je srečala tudi s slovenskimi poročevalci in v pogovoru za Delo prvič javno spregovorila o zdravstvenih težavah, ki so spremljale uresničevanje njene želje po materinstvu. Ob tem je opozorila tudi na odnos Mednarodne smučarske zveze.
Tina Maze je tokrat spregovorila o svojih težavah in odnosu mednarodne zveze. Slednja ji v obdobju, ko se je sama zaradi razmišljanja o (ne)nadaljevanju kariere in reševanja zdravstvenih težav za leto dni umaknila od tekmovalnega smučanja, ni odobrila statusa poškodovanke. Ta status bi ji tako ob vrnitvi na bele strmine omogočil nastop z boljšo štartno številko. Na svoji poslovilni tekmi januarja 2017 v Mariboru ravno zaradi tega ni štartala v prvi sedmerici, ampak je nosila visoko štartno številko 34.
Zdravstvene težave in pravila
“Ne razumem, zakaj s svojo diagnozo nisem dobila statusa poškodovanke. Imela sem miom, benigni tumor, resno stvar,” je povedala v pogovoru za časopis Delo in dodala: “Na FIS pa so mislili, da eno leto hodim okrog z Eurosportom in se zabavam, da nočem več smučati, ampak se imeti dobro. Sklepati po govoricah brez temeljev se mi zdi neprofesionalno,” je opozorila. “Zanje tumor ni resna stvar, ampak trije šivi na kolenu!” Dodala je še, da bi ji status poškodovanke pripadal če bi bila noseča, ker pa je bila šele v procesu zanositve, pa za njo ta pravila očitno niso veljala. “Zdravniki so mi predpisali počitek. Potem sem morala na operacijo,” je opisala potek dogodkov. “Eno leta sem bila ‘out’, da sem rešila te stvari. Nisem jih medijsko izpostavljala, ker je bilo to zame najbolj občutljivo obdobje, hotela sem ga obdržati zase,” je za konec dodala naša najuspešnejša smučarka, ki je pred dobrim letom postala mama deklici Anouk.
Šele zdaj se prepušča čustvom
Tina je v pogovoru za STA še povedala, da se komaj zdaj šele zaveda, kaj vse je dosegla v svoji karieri in se prepušča čustvom. “Šele ko sem gledala olimpijske igre v Pjongčangu, sem se zavedala, kako velike stvari mi je uspelo doseči v Sočiju, osvojila sem dve zlati olimpijski kolajni. Saj še zdaj dobim cmok v grlu, prihajajo čustva. Prej si jih nisem mogla dovoliti, saj me je čakala naslednji dan že druga tekma in sem poskusila biti čim bolj površinska, kar se tiče dojemanja uspehov. Ampak te stvari so globoke. In zdaj, ko imam čas, si pustim, da se me dotaknejo.”
