SSK Sam Ihan vabi nadobudne mlade skakalke in skakalce: “Skoki niso nevaren šport”

Smučarski skoki in poleti so zapisani globoko v narodni zavesti Slovencev. Tudi tisti, ki v tem športu niso doma, bi verjetno na prste obeh rok znali našteti kar nekaj orlov, ki zastopajo slovensko reprezentanco v svetovnem pokalu. Le malo pa je govora o skakalnih klubih, ki so tisti, ki mlade skakalce sploh usmerijo v ta specifični zimski šport in jim ob strani stojijo tudi v zrelejših skakalnih letih. Smučarsko skakalni klub Sam-Ihan se nahaja blizu Domžal, tu pa mlade talente skakanja na smučeh poučujeta nekdanja skakalca David Krapež in Jure Šinkovec. Člana kluba sta tudi Tilen Bartol in Jernej Damjan. S predsednico Špelo Rojc, Damjanom, Šinkovcem in Krapežem smo se pogovarjali o delovanju skakalnega kluba, trenerskem poslu, vzgoji otrok in še čem.

                                                     

Smučarsko Skakalni klub (SSK) Sam-Ihan je eden izmed klubov, ki se nahaja na območju Ljubljanske kotline. Ima več kot 70-letno tradicijo, prvo tekmovanje v smučarskih skokih pa so tu priredili že davnega leta 1934. Takratni zmagovalec za nagrado je prejel štruco kruha. Dejansko skakalnico so tu zgradili leta 1950, danes sta tu dve manjši skakalnici, K15 in K25, v prihodnosti pa načrtujejo izgradnjo še večjega objekta, najverjetneje K40. »V našem klubu se zavzemamo predvsem za smer, da bi skoki bili šport na katerega bi otroci hodili z veseljem in spoznali prvine za razvoj otroka v celoti, torej preko gibanja. Skrbimo za to, da otroci, trenerji in starši sodelujemo na neki pozitivni ravni, da se družimo, da ustvarjamo neko dobro energijo in beležimo zapuščino našim zanamcem,« je povedala predsednica Špela Rojc, ki je na tem položaju dobro leto dni, v klubu pa trenirata oba njena otroka.

Od leta 2012 je član Skakalnega kluba Ihan tudi Jernej Damjan, ki kot oče na uvajanje otrok v smučarske skoke gleda tudi iz starševske perspektive. »Mi smo se v klubu že velikokrat pogovarjali, da je strah staršev na sploh problem. Vsi vidijo samo to, kako nevarne so skakalnice. Ne zavedajo pa se, da je zato, da nekdo lahko skoči potrebno ogromno treninga, ogromno koordinacije in ogromno drugih vaj. Ko na koncu pogledaš mora otrok, preden sploh začne približno uživati v skokih, preigrati ogromno nogometa, košarke, rolati in še veliko drugega,« poudarja Damjan, ki se zaveda, kako pomembo je za mlade skakalce tudi udejstvovanje v drugih športih. Slovenski skakalec Jure Šinkovec je prav tako ovrgel teorijo, da so skoki nevaren šport. »Bistveno je, da skoki sploh niso nevaren šport. Večina staršev s katerim se pogovarjam vedno reče: »Joj ne bom dal otroka na trening, to je zelo nevarno, a to sploh ni res. Če gledaš tiste posnetke iz 50. let, ko so skakali s kapami in na pol v superegih… Takrat je to bil nevaren šport, zdaj pa ni več. Če samo pogledamo poškodbe vseh tekmovalcev, se jih večina zgodi izven skakalnice. In glede na finančno situacijo Slovenije in staršev, je dobro poudarit, da skoki niso drag šport.«

Še ena prednost smučarskih skokov je njihova kompatibilnost z drugimi športi. Damjan poudarja primer Primoža Rogliča, ki se je zelo uspešno prekvalificiral v vrhunskega kolesarja. »Sem mnenja, da bi bili skoki zelo lep šport za začetek, ko ne veš kaj bi tvoj otrok počel, so skoki tak šport, ki bo zraven omogočil spoznavanje največjega števila drugih športov.« S tem se strinja tudi Rojčeva. »Če pogledam iz strani starša, lahko vidim, kako sta moja otroka gibalno napredovala. Glede na to, da sem tudi po izobrazbi magister profesor predšolske vzgoje, vem kaj pomen gibalni razvoj otroka in pri mojih dveh je bila tukaj ogromna črta navzgor pri gibanju. Sploh ker je bila moja mlajša hči nedonošena, res lahko rečem, da je gibalno naredila ogromen napredek.« Problem v veliko športnih disciplinah je prevelika ambicioznost staršev in trenerjev in nič drugače ni v smučarskih skokih. Kot pravi Damjan se nekateri otroci telesno sicer hitreje razvijejo, vendar bodo brez pravega načina dela kaj hitro zaostali za vrstniki. »Otrok bi moral svoj vrhunec doseči med 17. in 19. letom, takrat bi se moralo potrditi, da je določen šport res za njih. To je neka splošna formula, ker tukaj gre tudi za motivacijo. Po navadi so tukaj krivi starši. Otroke silijo, da morajo zmagovati pri devetih, desetih letih. Imam ogromno sovrstnikov, ki so zmagovali, ko so bili mladi, ko so pa prišle resne tekme, jih ni bilo pa nikjer več, ker tudi motivacije niso imeli.«

Šinkovec: Skoki so mi dali veliko in to sedaj delim naprej

Vsi trenerji v skakalnem klubu se zavedajo, kako pomemben je pravi pristop do otrok. Damjan se spominja izkušnje s preveč ambicioznim trenerjem, ki se je na tekmi zadiral na svojega mladega varovanca. »Trenerja, ki se je drl na 9 let starega fanta, ki ga je polomil na tekmi, sem skoraj prijel za »kravatlc« in mu rekel: »»Halo ej! A se boš ti malo umiril! Tega pač ne smeš.«

Na sploh celotna trenerska ekipa veliko izkušenj črpa iz svojega otroštva. Jure Šinkovec, ki se je Ihanu pridružil poleti leta 2010, se spominja svojih skakalnih začetkov. »Na začetku je bilo tako, da sva z očetom enostavno šla v Mostec, kjer so skakali. In ko sem jaz to videl, kako so leteli po zraku, očetu ni bilo jasno, zakaj bi se vpisal, vendar sva se vpisala in smo začeli. Udejstvovanje v športu v rosnih letih je potekalo preko zelo velike podpore s strani mojih staršev. Potem je bilo neko obdobje, ko sploh nisem več vedel, a bi tole treniral. S pomočjo staršev in prijateljev sem ostal v tem športu, bil sem zelo velik talent,« nam je svoje začetke opisal Šinkovec, ki je skakalne smuči na klin obesil pred tremi leti. Na žalost so njegovo kariero pogosto spremljale poškodbe. »Definitivno se preko talenta nisem izognil poškodbam, tako da nek del poškodb pride. Nekateri dobijo ta del, nekateri ne. Moje izkušnje iz otroštva in potem v puberteti so bile vedno pozitivne in nekako tudi še vedno vztrajam v temu športu, tako da mi je tukaj najbolj vešč, v skokih se počutim najbolj suverenega. Dali so mi veliko in to sedaj delim naprej.«

Trenersko vlogo v Ihanu opravlja tudi David Krapež, ki sicer prihaja iz koroškega konca. Krapež je v svoji karieri prišel do vrat A reprezentance, sedaj pa svoje izkušnje v skakalni šoli podaja mladim. Sam se je s skoki začel ukvarjati pozno, saj je prej igral nogomet. Zaradi spleta okoliščin, predvsem težav s trenerji, je začel trenirati smučarske skoke. »Želja je bila vedno tu, vedno sem rad spremljal skoke, vedno mi je bil to eden izmed top športov. Doma sem, ko je bil pozimi sneg, vedno izdeloval skakalnice. Potem pa sem rekel, da ne bom več treniral nogometa. Najbližji skakalni klub je bila Mislinja, to je bilo slabe pol ure oddaljeno od mojega doma. Nekega dne sem rekel, če bi me peljali na skoke in to je bilo to. Ta želja mi je potem pomagala, da sem hitro napredoval, leta 2012 pa sem potem prišel v to sredino. Tako, da tudi strahu staršev ni bilo, vedno je bila sto-odstotna podpora, tudi forsiranja in kakšnih pričakovanj nikoli ni bilo od staršev,« je Krapež predstavil svojo zgodbo.

Vsi trije skakalci se spominjajo svojih prvih občutkov na skakalnici in tudi strahu, ki jih je pri tem spremljal. Krapež in Šinkovec oba navajata skakalnice v ljubljanskem Mostecu, ki so jima v mladosti predstavljali kar velik izziv. »Skakalnice v Mostecu so ločene. Imamo najmanjše, druge najmanjše, potem na levi spet tretje in na sredini velike. In če si šel iz prve iz leve strani je bil že preskok na desno prav “VAU”,« je povedal Krapež. Skakalno izkušnjo iz male skakalnice v Ihanu ima celo predsednica kluba, ki pravi, da je potem, ko si je na noge nadela smuči, začutila še večje spoštovanje do tega športa. »Iz kavča pred televizijo je veliko lažje veliko povedati kakor pa nekaj narediti sam. Dobiš neko drugo perspektivo, ko se takole sam spustiš dol s smučkami, čeprav samo nekaj metrov,« pravi Rojčeva.

Dekleta imajo idole večinoma med skakalci

V skakalnem klubu Ihan se lotevajo kar nekaj projektov, s katerimi poskušajo mlade navdušiti za smučarske skoke. Poleti organizirajo smučarsko skakalni tabor, v preteklosti pa so šport v lokalnem okolju predstavljali tudi s projekti kot so Mini Planica, itd. Mini Planica je po Krapeževem mnenju zelo enostaven in varen prikaz smučarskih skokov, kjer se otroci spustijo po toboganu podobni napravi. V klubu se zavedajo, da so skoki specifičen šport za prikaz, kljub temu pa se je od leta 2012, ko so bili v klubu zgolj trije otroci število precej povečalo. Sedaj jih je že okrog 30. Vsi se strinjajo, da Ihan potrebuje predvsem izboljšavo infrastrukture. »Če se bo v prihodnjih letih to kaj uredilo bo to velik plus,« se strinjajo vsi prisotni.

V klubu trenutno trenira tudi šest deklet. »Večina deklet, ki jih treniram bolj spremlja fante. Definitivno te k jih imamo tukaj, zanima Nika Prevc. Samo je še tako mlada, da ni še nobenih odmevnih rezultatov. Ampak ja, bolj spremljajo fante kakor pa dekleta. Poznajo jih pa definitivno kdo so,« na vprašanje, ali mlade skakalke bolj spremljajo moške, ali ženske skakalce odgovarja Šinkovec. Zadovoljivi so tudi rezultati, ki jih dosegajo mladi člani kluba. »Rezultati so zdaj že kar nekaj let zelo dobri. Prej ko sem bil sam še aktiven in ko je bil aktiven še Jure smo bolj starejši člani dosegali rezultate. Zdaj mamo na srečo še Jerneja pa Tilna (Bartola), ki dajeta prepoznavnost klubu na mednarodni ravni, na svetovnih pokalih. So se pa tudi spodaj rezultati zelo dvignili, do sedaj smo imeli že dva državna prvaka, enega pri 13 letih, enega pri 14 letih. Tudi pri Juretovi najmlajši skupini rezultati rastejo, Sedaj je bil na regijski ravni en fant tretji skupno, tako da… Če gledamo zadnjih pet let so se spodaj rezultati močno, močno dvignili. Vidim pa, da bi bili lahko še bolj uspešni. Niso pa rezultati glavno merilo za te otroke, glavno, da uživajo in da se razvijajo v pravo smer,« je svoje mlade varovance pohvalil Krapež.

Največji naval v času Prevčeve dominance

Tako Šinkovec, kot tudi Krapež se zavedata, da pridobivanje morebitnih novih članov zaradi same specifičnosti skokov pač ni enostavno. Največji naval otrok so imeli v času največjih uspehov Petra Prevca, takrat so v klubu »na škrge dihali« tudi že z opremo. Kasneje je več kot polovica otrok, ki je pričela trenirati v obdobju Prevčeve dominance s skakanjem prenehala. Kljub temu Jure Šinkovec ohranja optimizem. »Malo je teh novih članov. Sploh v tem času, ko je Slovenija bila evropski prvak v košarki, nogomet je dosti popularen, starši se odločajo na podlagi tega in tudi otroci, starosti od 10 let, že nekako znajo pogledat kaj bi jim pasalo. Tako da, težko jih je dobiti, ampak definitivno če pridejo jim je vse predstavljeno na tako topel način, da se po navadi kar odločijo da bodo skakali.«

Pri smučarskih skokih pomembno vlogo igra vnos prave prehrane v telo, na sploh je sama telesna pripravljenost velikega pomena. Pomembno je tudi ohranjanje pravilne telesne teže. Trenerji se tega zavedajo, vendar v isti sapi poudarjajo da v Ihanu otrok s tem ne obremenjujejo preveč, saj je v obdobju pubertete telo še v razvoju. »Verjamem pa, da je težko če imaš doma starše, ki živijo od burgerjev in pic, ti si pa skakalec,« se nasmehne Damjan. Kljub pomembnosti same fizične priprave in vnosa pravilne hrane v telo, pa so si Damjan, Šinkovec in Krapež enotni, da je v smučarskih skokih še pomembnejša psihološka pripravljenost, saj morajo biti skakalci na ta aspekt osredotočeni celotno kariero.

Glede financ v dogovorih z občino

V Ihanu poleg fizične in psihološke vzgoje otrok, trenerjem izzive seveda predstavljajo tudi različne nianse smučarskih skokov. Zanimivo je, da nekateri otroci niso povsem vešči smučanja, ki pa zna biti sila koristno po pristanku. Šinkovec poudarja, da zaenkrat z otroci skačejo zgolj na plastični skakalnici. Res, da snega v tem delu Slovenije navadno ni dovolj, pa tudi če bi bil, je skakanje na plastiki zaenkrat varnejše, sploh za tiste z omejenim smučarskim znanjem.

Kot poudarja predsednica Špela Rojc je prav področje infrastrukture tisto, ki bi raven Skakalnega kluba še dodatno dvignilo, za to pa so potrebne finance. »Dogovori z občino o morebitnih investicijah so v teku, samo okolje pa člani kluba stalno izboljšujejo. Trudimo se, da imamo neko vzajemnost, delamo, iščemo sponzorje in donatorje, iz dneva v dan dvigujemo občutke in formo. Kot ženska v tem športu in na tem položaju moram kakšen tabu včasih tudi razbiti, sploh če se dogovarjam za kakršnokoli stvar,ki je bolj »moške narave«, ampak mislim, da smo v tem dobrem letu pokazali, da se lahko tudi mi določenih projektov lotimo, jih dobro postavimo in tudi speljemo. Tako bomo delali tudi naprej in tisti, ki se ima namen priključiti na kakršnemkoli nivoju, ali z otroci, ali z donacijami naj nas pocuka za rokav, vrata so vedno odprta,« je zaključila Rojčeva, ki seveda upa, da bo prav Smučarsko skakalni klub Sam-Ihan tisti, ki bo med zvezde izstrelil naslednji veliki skakalni talent.

 

Avtor: Timotej Prosenc