Legenda slovenskih smučarskih poletov in skokov bo v Planici zaključila svojo pot. 37 letni Robert Kranjec se je po sezoni, v kateri mu ni uspel povratek med elito svetovnega pokala odločil, da skakalne smuči dokončno postavi v kot. Ob vsem tem zanj ni lepšega mesta za slovo kot planiška letalnica, kjer je Kranjec pogosto navduševal slovenske navijače, zmagoval in letel v sam poden.
“Da, to je moja zadnja pot z vlakom do Planice, kjer se bom v soboto poslovil,” je danes ob začetku tradicionalne poti z vlakom v Planico, razkril nekdanji svetovni prvak v poletih. “Ponosen in hvaležen sem, da sem lahko živel svoje sanje,” pa je navijačem v čustvenem zapisu sporočil preko družbenih omrežji.
Robert Kranjec je v svetovnem pokalu debitiral pred več kot dvajsetimi leti, 13. marca 1998 v Trondheimu. Od takrat do danes je zbral 325 nastopov v svetovnem pokalu, od tega je sedemkrat zmagal in sedemindvajsetkrat stal na zmagovalnem odru. Leta 2002 je v postavi skupaj z Damjanom Frasom, Primožem Peterko in Petrom Žonto osvojil ekipno medaljo na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju.
Istega leta je na stopničke prvič stopil tudi v svetovnem pokalu, ko je bil v Lahtiju tretji, do prve zmage pa mu je uspelo priti čez tri leta v Ruki. Robi Kranjec je od nekdaj kazal izjemen potencial za letenje in z leti je ta vedno bolj prihajal do izraza. Tako je vseh naslednjih šest zmagal nanizal na letalnicah v Vikersundu, na Kulmu in, seveda, v Planici. Še vedno je tudi človek, ki je največkrat v karieri preletel razdaljo 200 m, s čimer si je priboril veliko spoštovanje konkurentov v svetovnem pokalu.
Vrhunec kariere v Vikersundu
Leta 2012 je na svetovnem prvenstvu v Vikersundu končno uresničil svoje sanje in postal svetovni prvak v smučarskih poletih. Lovorika se mu je izmaknila dve leti poprej, v Planici, kjer je sicer nastopal dobro, vendar so bili takrat Simon Ammann, Gregor Schlirenzauer in Anders Jacobsen preprosto v boljši formi. V Vikersundu se mu je vendarle vse poklopilo, čeprav brez drame ni šlo.
Tekma je potekala samo v dveh serijah, vetrovne razmere pa so bile izjemno spremenljive. Tako je Kranjec v prvi seriji skočil iz sedmega zaletnega mesta in pristal pri 217,5 m, kar je bilo dovolj za tretje mesto. Imel pa je le majhen zaostanek za Martinom Kochom in vodilnim Runejem Velto.
V finalni seriji so slovenski navijači trepetali, saj je veter tekmovalcem pihal v hrbet. Letalci so drug za drugim pristajali na hrbtišču Vikersundske letalnice, nato pa je na vrsto prišel Leteči Kranjec. Kljub slabim razmeram je bila njegova želja tako velika, da mu je uspel izjemen polet do 244 metrov, s čimer je ogrozil celo takratni svetovni rekord. Zelo se mu je s 243 metri približal Koch, vendar je padel, Velta pa je bil prekratek in Slovenci so se lahko veselili. “To so bile moje sanje. Lagal bi, če ne bi priznal, da sem si včeraj, ko sem šel spat, predstavljal, da bom zmagal. Vsak športnik in normalen človek bi tako razmišljal. Vesel bi bil vsake medalje. Vse bolj prihajajo občutki sedaj, ko se umirjam. Prva naloga je bila, da tehnično naredim odlična poleta, preostalo pride potem samo po sebi. Nisem bil nervozen ne včeraj ne danes. Umirjen sem bil. Zelo sem vesel,” je takrat razlagal Kranjec.
Zadnji polet v soboto?
Ni še povsem znamo, kdaj se bo Robert Kranjec po Letalnici bratov Gorišek spustil zadnjič. Če bo se bo uvrstil v moštvo za sobotno ekipno preizkušnjo je verjetno, da bo takrat poletel zadnjič.
Že sedaj je jasno, da ga bo večtisočglavo občinstvo v Planici pozdravilo z navdušenjem, skoraj nemogoče pa si je predstavljati kakšna erupcija navdušenja bi izbruhnila, če bi Robi ob slovesu stopil celo na zmagovalni oder. V njegovi Planici je tudi kaj takšnega možno.
