Je ena izmed najbolj vidnih osebnosti v razvoju slovenskega športa. V smučarske skoke in polete je vpet že praktično celotno življenje. Začel je kot skakalec – v časih, ko je bil ta šport še precej v povojih. V tem obdobju je spoznal Stanka Bloudka, ki ga še danes neizmerno spoštuje, z bratom Ladom pa sta nato tudi nadaljevala in nadgradila delo, ki ga je Bloudek začel. Janez Gorišek je še vedno intenzivno vpet v delo in načrtuje inovacije v poletih ter druge nove projekte. Družinsko tradicijo mu pomaga nadaljevati sin Sebastjan, ki z očetom »poslovno sodeluje« že od leta 2000. Z očetom in sinom smo se pogovarjali v ljubljanskem Ateljeju S, kjer se nam je pridružil tudi projektant Branko Smolej. Smolej z Goriškom sodeluje že več desetletij, tokrat pa so nam predstavili prav poseben projekt, ki bo Ljubljano narisal na zemljevid nordijskega športa in ji prinesel novo znamenitost.
Projekt, o katerem je bilo govora, v svoji osnovi načrtuje prenovo skakalnice v Šiški, t.i. Skakalnice na Galetovem. Dandanes je le malokateri sprehajalec na poti na Rožnik še pozoren na stolp, ki se v precej slabem stanju nahaja ob poti. Še na polovici prejšnjega stoletja pa je bila ta skakalnica eden od številnih pečatov, ki jih je v Ljubljani pustil Stanko Bloudek. Na tekmah, ki so potekale pod Rožnikom, je nastopal tudi Janez Gorišek.
Gorišek se živo spominja nastopanja na tej skakalnici in množice ljudi, ki je na tekmo prišla. »To je bilo vsaj 15, 20 tisoč ljudi,« se spominja Gorišek, ki je na Galetovem prišel tudi do zmage. Zmago je dosegel na prvi mednarodni skakalni tekmi v Ljubljani. »Skakal sem na vse ali nič (smeh). Zidarjev Jože je hotel še več, pa ga je, ko se je odrinil, obrnilo. Skočil je dva metra več kot jaz, ampak je padel,« je v smehu pristavil Janez in obenem spomnil na gorenjskega skakalca (Jože Zidar je Jugoslavijo leta 1956 zastopal tudi na OI v Cortini d’Ampezzo). Zanimivo anekdoto ima Gorišek tudi s podelitve. »Takrat je bila, če si bil prvi, maksimalna nagrada usnjen kovček. Jaz bi ga moral dobiti, pa sem ga raje odstopil avstrijskemu tekmovalcu in potem sem bil zaradi tega v časopisih.«
Kot pionir skakanja na smučeh Gorišek potrjuje, da so razmere za skakanje pod Rožnikom odlične in da je Bloudek skakalnico sem postavil z razlogom. Oče in sin imata do slovenskega konstruktorja veliko spoštovanje, saj je v prvi polovici 20. stoletja slovenski šport praktično sam postavil na noge.
Več kot zgolj skakalnica
Da tovrstna zgodovina ne bi postala pozabljena, Goriška in Smolej načrtujejo prenovitev ljubljanske skakalnice v velikem slogu. Na isti lokaciji namreč pripravljajo velik projekt ki bi bil povsem edinstven v svetovnem merilu.
Sprojektirali so namreč skakalnico, katere nalet bo prislonjen na hotel, ki bo stal tam, kjer trenutno stoji zgolj stara konstrukcija. Skakalnica bo imela K točko pri 120 metrih, v izteku poleg Vodnikove ceste pa naj bi zrasel tudi pravi športni center, od katerega bi imeli korist celotna Ljubljana in Slovenija. »Mi smo to sedaj povečali iz 70 m na 125 m, tako da smo ta stolp postavili nazaj,« je o povečanju konstrukcije spregovoril Smolej. »Kar pa je dodana vrednost tega, je, da to ni stolp, ampak hotel, ki leži na najvišji točki v Ljubljani, kar je možno. Iz tega hotela je potem nalet skakalnice. V spodnjem delu imamo pa še ostale možnosti za prireditve. Od tega, da lahko spravimo sem policijo, ki je tam zraven, do parkirišča za bolnico, vrtce… Notranji atrij oziroma arena je lahko namenjena prireditvam, ki trajajo skozi celo leto. Tako, da to ni samo skakalnica, ki traja tiste tri tekme na leto, ampak je večnamenski objekt z vso infrastrukturo, z zdravstvom, z masažami, z vsemi možnimi kombinacijami medicine, športa in česarkoli drugega,« je Smolej na kratko povzel ambiciozen projekt.
Na redkih črno-belih fotografijah, ki prikazujejo, kako je skakalnica na Galetovem izgledala nekoč, je razvidno, kakšna je bila prejšnja konstrukcija – tako nalet kot tudi iztek sta bila lesena. Ne preseneča torej, da Bloudkova skakalnica ni preživela do danes. »To bi dalo Ljubljani, kot enemu zadnjih pravih zimskih mest v Evropi, glede na to, da smo še nordijska država, piko na i. Za prepoznavnost, globalno, kakorkoli obrneš, boljšega vzvoda ni. Pa ne samo to, Ljubljana je dala toliko skakalcev, toliko je za šport pomenila, da sploh ne bi smelo biti vprašanje, ali je to dober projekt ali ne,« opominja Sebastjan, ki pa tega projekta ne vidi zgolj kot pridobitev za skakanje na smučeh, pač pa za celotno Ljubljano. »Razmišljali smo tudi o tem, da bi to postala neka središčna nordijska točka Ljubljane. Ker že ima povezavo z Mostecem, bi v bistvu še Mostec nekako uredili s tem, ker je zadaj že trening center. V bistvu bi to samo povezali. Mislim, da bi bilo smotrno razmišljati, da se te poti, ki so v gozdu, spremeni v bolj uporabne, bolj urbanizirane, za uporabo Ljubljančanov in vseh gostov, ki pridejo, ki jih bo vedno več v Ljubljani. S tem projektom bi se lahko štartalo veliko stvari.«
Temu pritrjuje tudi Smolej: »Tu bi lahko organizirali priprave za športnike iz celega sveta. Tukaj je hotel, spodaj je vse, kar je potrebno za športnike, se pravi za fizično moč, za preglede, za testiranje, vse mogoče (pod hotelom). To je v končni fazi bolj namenjeno Ljubljani. Parkirišča, policija, tam kjer spodaj sedaj ni nič. Je cel kup stvari, ki so vse natlačene, hkrati pa ni nič,« je bil jasen glavni projektant skakalnice na Galetovem, ki verjame da bo imel projekt tudi vso podporo župana Zorana Jankovića in podžupana Janeza Koželja.
Nadaljevanje Bloudkove dediščine in svetovni pokal v Ljubljani
Najpomembnejše pri celotnem projektu je ohranjanje dediščine, ki jo je za seboj pustil Bloudek. Kot poudarjata Goriška je bil inovator in vseznalec, človek, ki je sodeloval pri številnih projektih. »Bloudek in Stano Pelan sta skupaj sodelovala. Bloudek je, kakor mi je pripovedoval Pelan, bolj umetnik. Od Pelana sem jaz dobil prve informacije, kako dober je bil Bloudek in kaj je počel. Potem sem štartal od tam naprej,« je povedal Janez Gorišek. Projekt v Šiški je označil za »nadgradnjo«, edinstven pa bo zlasti hotel iz katerega se bo spuščal nalet. Izjemna pa je tudi sama lokacija, kjer bi hotel stal. »Dejansko bo izjemen pogled, ker je to že 200 metrov nad nivojem Ljubljane, pa še višina naleta 100 metrov, se pravi si ti nekje na 300 metrih in imaš res razgled na celo Ljubljano,« je pojasnil Smolej.
Sebastjan vidi Ljubljano kot eno izmed zadnji t.i. nordijskih prestolnic, ki bi lahko dobila svojo tekmo smučarskih skokov, celo v svetovnem pokalu. To je tudi eden izmed ciljev projekta. Planica namreč poleg tekem na velikanki, s strani FIS-a težko dobi še prireditve na 120 metrski skakalnici, ki prav tako pripada Bloudku. Več tekem svetovnega pokala lažje dobijo druge, večje države, česar se zaveda tudi Sebastjan. Lep primer je Oberstdorf, ki je letos celo dvakrat gostil tekme, v sklopu novoletne turneje in še polete. »Oberstdorf ima industrijo turizma, tega se pa mi nekako ne moremo iti. Pa Nemčija ima tudi več skakalnic,« se zaveda Sebastjan. »Planica ima finale v poletih in skokih že 50 let. Zato bi bilo super, če bi tudi Ljubljana dobila tekme svetovnega pokala. Ljubljana sama po sebi ne bi imela nobenega problema z obiskom. Kvečjemu bi bilo na koncu še preveč ljudi. Tudi trendi FIS-a so, da se vse skupaj seli v velika mesta.« Obenem Janez in Sebastjan poudarjata, da mesta kot so Oslo, Oberstdorf in Innsbruck sicer gostijo tekme svetovnega pokala, vendar nobeno od teh mest skakalnice nima v takšni bližini mesta, kot je to načrtovano v Ljubljani.
Na vse zadnje bo torej žalostna Bloudkova zapuščina, ki sameva nad Mostecem vendarle deležna prenove v velikem slogu. »To je treba spoštovati. Od kar se spomnim, je bil pri očetu Bloudek vedno v tistem predalu spoštljivosti do tega, kar je on dosegel, in je želel to peljati naprej. Ljubljana in Slovenija bi morali tu tudi malo prispevati – malo socialne in moralne note,« je še dodal Sebastjan. Trenutno je projekt v fazi pridobivanja investitorjev in potrebnih dovoljenje, tako Branko Smolej, kot tudi Goriška pa upajo na najhitrejšo možno izvedbo.
