25 let mineva od legendarne komedije Ledene steze, filma kjer se je jamajška ekipa v bobu uvrstila na zimske olimpijske igre 1988 v Calgaryju. Podobna zgodba se zdaj odvija na Kitajskem, kjer bodo čez tri leta prvič gostili zimske olimpijske igre, veliko število mladih kitajskih športnikov pa se uri v disciplinah s katerimi se prej v življenju sploh še niso spoznali.
Kitajska je leta 2015 dobila organizacijo zimskih olimpijskih iger 2022 in si zadala cilj, da postane prepoznavna tudi v zimskih športih. Kmalu so na dan prišle prve zgodbe o nastajanju novih ekip, kjer so nekateri posamezniki sploh prvič stopili na smuči.
Enaindvajsetletni Kitajec Hanati Tueršun je eden od več sto kitajskih športnikov, ki se v Skandinaviji pripravljajo na olimpijado. Norveška pa Kitajcem , ki v smučarskem teku seveda nimajo tradicije, pomaga pri pripravah in razvoju. Tueršun je sklepne priprave na sezono 2018/19 opravil v Sjusjoenu v bližini olimpijskega Lillehammerja, sočasno pa sta bila z njim na progi domača zvezdnica smučarskega teka Heidi Weng in francoski biatlonski zvezdnik Martin Fourcade. Razlika je bila očitna, a želja kitajskega tabora je, da se to do iger v Pekingu spremeni.
Gre za uraden sporazum med državama, ki vključuje tudi skupno delo v raziskavah in boju proti dopingu. Izmenjava je preprosta saj bodo Kitajci Norvežanom po športni plati pokazali denimo, kako je mogoče napredovati v namiznem tenisu. Optimistična ideja narekuje, da naj bi se Kitajska do februarja 2022 približala zimskemu svetovnemu vrhu. “Ne vem, ali nam bo res uspelo. Tega med nami ni poskušal še nihče, a smo optimisti,” pravi norveški trener Kristian Bjune Sveen, ki trenira skupino trinajstih izbranih kitajskih tekačev, starih od 15 do 21 let. Gre za tekmovalce, ki so se v preteklosti ukvarjali z drugimi športi, veliko je nekdanjih atletov, za zimsko olimpijado pa so sploh prvič stopili na smuči.
Trenerji poudarjajo, da so kitajski športniki nadvse disciplinirani in motivirani, poznajo pa se manjše težave v prilagajanju. Po eni strani gre za druge navade in običaje po drugi pa se posameznikov loteva tudi domotožje. A neverjetna je predanost, ki izhaja iz motivacije, da opravijo dober olimpijski nastop pred domačimi gledalci. “Mladi športniki so zelo spoštljivi in na treningih dajo vedno vse od sebe. Po svoje je z njimi zelo lahko delati, saj jih ni treba priganjati,” pravi Kjetil Strandbraten, ki trenira skupino smučarjev skakalcev. Tako na njega kot ostale trenerje sta pustila izjemen vtis prav disciplina in motivacija kitajskih športnikov. Tudi sam opaža težave glede jezika, prehrane in nasploh kulturnega šoka, ki ga športniki doživijo. Kljub temu pa dodaja, da gre za tekmovalce, ki so pripravljeni za uspeh na igrah narediti vse.
Sedemnajstletni Dženpeng Vang, ki kandidira za ekipo v smučarskih skokih pravi: “Zame je najpomembnejše, da nastopim na zimskih olimpijskih igrah.” Gre za čistega začetnika, ki je pri tej starosti do jeseni šele enkrat skočil z 10-metrske naprave, medtem ko se slovenski skakalci v teh letih že spogledujejo s Planico. “Kitajci niso vajeni, da jih kdo vpraša, kako so in če se zabavajo na treningu. Čudi jih tudi, ko se pogovarjamo o motivaciji, saj dajo od sebe vedno 100 odstotkov,” pripoveduje trener Bjune Sveen, ki opaža, da je za kitajske športnike napor na treningu povsem samoumeven. Veliko je takšnih zgodb, kjer posameznik prihaja iz siromašnega okolja, šport pa je lahko odskočna deska v boljše življenje.
Kitajska se je tako projekta zimskih olimpijskih iger lotila z maso mladih nadobudnih športnikov in jim priskrbela tuje trenerje in strokovnjake. Večina še nikoli ni videla tekaških smuči, kaj šele velikih smučarskih skakalnic. Nerodnosti in zapletov je bilo že našteto, podrobnosti pa bodo do iger verjetno razkrili tudi nekateri slovenski trenerji, ki sodelujejo s kitajskim olimpijskim komitejem.
Avtor: Nel Daugul
