Smučarski skakalec, petkratni državni mladinski prvak, dvakratni svetovni študentski prvak in enkratni podprvak, olimpijec, gradbeni inženir, živeča legenda, oče belih letalnic… Vse to in še več je Janez Gorišek. Delo na letalnicah, ki ga je začel skupaj z bratom Ladom, zdaj že 18 let uspešno nadaljuje z mlajšim sinom Sebastjanom, ki tako po znanju, kot tudi po ljubezni do poletov in Planice, ne zaostaja veliko za očetom. Pred začetkom velike poletne nagrade v smučarskih skokih smo se pogovarjali o Janezovi skakalni karieri, delu v tujini, Stanku Bloudku, družinskem sodelovanju in seveda življenjski temi, Planici.
Kako se spominjate svojega prvega skoka v Planici in potem preskoka magičnih 100 metrov, natančneje 105 metrov?
Janez: Meni se je toliko dogajalo, da je pravzaprav to že del ene daljše zgodbe odkar sem začel skakati. Teh 105 metrov je bilo zame višek mojega skakanja v Planici. Dosegel sem jih kot študent, dve leti po koncu študija pa je bilo leta 1963 konec tudi s skoki. Mislim, da se je takrat na Bloudkovi skakalnici skakalo le vsake tri leta.
Samo na tri leta?
Janez: Ja, meni se zdi, da je bila na tri leta ta razlika. Na Bloudkovi velikanki sem prvič skakal leta 1954 in sem prav grdo padel. Bil sem tudi nekaj časa v nezavesti. Ampak me ni nič izučilo (smeh). Istočasno sem bil tudi državni prvak pri mladincih. Petkrat, kar je bil takrat redek primer. To je bilo edino obdobje, ko so bili mlajši in starejši mladinci skupaj in to je zame pomenilo pet let, ko sem bil lahko državni prvak. Potem, ko sem študiral sem moral pa za študente skakati. Najprej nisem hotel, ker se mi je za malo zdelo čeprav so bili tudi študenti močni. Tudi Norvežani in Finci so skakali in takrat sem dvakrat zmagal na svetovnem prvenstvu, enkrat sem bil pa drugi.
Kaj pa tisti čisto prvi skok v Planici. Koliko ste bili stari? Je na vas pustil kakšen poseben pečat?
Janez: V Planici sem bil leta 1947. Takrat nisem bil še mladinec, tako da me niso pustili skakati.
Sebastjan: Bil si skoraj 14 let star?
Janez: Ja in se spomnim, da sem jokal. Bil sem dober, da bi lahko zmagal, ampak me niso pustili skakat.
Zaradi starostne omejitve?
Janez: Ja, ampak zgleda, da sem bil takrat že tako dober, ko sem skakal v Guncljah, da so me potem vodili v Planico. Prepričan sem bil, da bom lahko skakal. V tem smislu sem bil agresiven in sem želel biti dober. Spustili pa so me kot predskakalca in takoj sem daleč skočil, to vem (smeh). Tako da sem se potolažil.
Sebastjan: Potem pa so rekli hvala lepa zdaj pa nehaj skakati, da ne boš predober (smeh). Prvi stik s Planico je bil torej bolj žalosten?
Janez: Vesel in žalosten. Oboje. Vesel sem, da sem sploh bil v Planici in da sem to doživel. Po drugi strani pa mi niso dovolili pokazati kaj znam. Ampak pravila so pač pravila, čeprav jih jaz takrat še nisem poznal.
Bloudek je umrl, ko ste vi še skakali.
Janez: Ja takrat sem še skakal. Zadnjič sem skočil leta 1963.
Torej z njim pri gradnji niste sodelovali. Ste ga poznali?
Janez: To je res. Z Bloudkom sva se samo pogovarjala. To se spomnim. Na tramvaju iz Ljubljane proti Šentvidu sva se pogovarjala, pa sem ga spraševal o skokih. Takrat je bilo tako, da se poleti ni skakalo, samo pozimi se je. Bloudek je bil v mojih očeh tako močan-spoštovan, da si težko zraven prišel ali pa kaj pomenil. Jaz sem bil še skakalec in tako sem ga tudi spraševal. Zanimal me je odskok. To moraš imeti nek poseben občutek in jaz sem ga imel. Spraševal sem ga in preverjal ali prav mislim. Z odrivom je tako, da se ne moreš vreči naprej, ker potem udariš nazaj.
Sebastjan: Tako kot, da stojiš na gumijastem čolnu na vodi. Če se želiš odriniti z njega, ga spodnese, padeš na mestu dol in nisi naredil ničesar.
Janez: Se pravi, odriniti se moraš vertikalno in naprej. Naprej greš pa toliko, kolikor imaš hitrosti. Pri skokih je tako, kakor je na vodi. To sem jaz ugotovil in ga spraševal. Kot gradbenik sem že veliko vedel in te stvari kar dobro razumel. In na tem še danes gradim. Na teh občutkih, ki sem jih takrat dobil. Skoki so sestavljeno gibanje. En del je let, ko te nese, drug del pa je skok. Ko ti dve komponenti sestaviš skupaj, dobiš krivuljo, ki je pravzaprav sestavni del skokov. To moraš poznati in temu pravimo, da imaš formo ali pa je nimaš. Torej gre za prehod iz vertikale v horizontalo. To je vsa umetnost skokov.
Kaj pa ideja o novi, večji skakalnici? Se vam je porodila že kot skakalcu ali potem, ko ste s skoki zaključili?
Janez: To je stvar razvoja. Po Bloudkovi smrti je odgovornost za Planico prevzel Stano Pelan, kasneje pa je mene povabil k sodelovanju in name prenesel odgovornost za skoke. Tako je moralo biti in to sem moral ubogati. Jaz sem bil zelo vesel, da je mene izbral. On in Gorjanc Lojze sta prišla k meni v Gunclje vprašat, če bi prevzel skoke. Sem rekel, v redu, bom sodeloval, ker toliko sem imel pojma. Samo nisem pa razmišljal, da se bom jaz s tem ukvarjal. Ker pa sta me povabila zraven, sem to prevzel. Potem me je Pelan povabil na dom, da mi je pokazal, kako on to dela. Imel je mizo in na njej narisano skakalnico. Narisal je tudi 140 metrov, ker je bil takrat tak predpis, da ne more biti večja.
Sebastjan: Saj predpisi nas vedno omejujejo ampak hkrati tudi silijo v to, da se razvijamo.
Janez: Doktor Straumann je bil matematik, ampak tudi skakalec, in on je naredil teorijo skokov. On je rekel, da je 150 metrov največ, kar se bo dalo skakati. Seveda za tiste čase. No, meni pa se je zdelo, da se da več. Da bo šlo dlje. To je bila prva omejitev, 150 metrov. 145 metrov je bila takrat skakalnica, ki so jo naredili v Oberstdorfu. Toliko je bilo namreč dovoljeno. Bloudek je bil takrat še živ in je šel pogledat. Pa jo je opazoval s strani. Gledal je, kaj pomeni dlje skakati. Tam pa se je skakalo že dlje. S seboj je vzel Rudija Finžgarja. Na smuči mu je dal take spojlerje. On je pač tako razmišljal, da bo letel. Dal mu je neka krilca in ne vem kaj še vse. Pa v kombinezon ga je oblekel, prvi kombinezon iz “ledra”.
Bloudek je stal pri strani in opazoval. Rekel bi, da se ni želel izpostavljati. On je vse gradil na tem, kar je videl. Izredno dober občutek je imel. Bil je res en tak, mi smo rekli inovator. Hitro je dojemal. On je imel tudi en patent pri vlakih…
Sebastjan: Kljuka-zatič za vagon, ki se veže en na drugega. Zato je imel Bloudek tudi veliko denarja. Ampak je vse to vložil v šport. On je razvil slovenski šport skorajda. Drsanje, skakalnice, bazeni, vse. Razdajal se je za šport. Ali pa za razvoj. Njegovo dediščino smo razvijali in čuvali.
Janez: Jaz vidim našo vlogo v tem. To sem jaz skupaj gradil z bratom in svojo družino, ker brez njih ne bi mogel.
Sebastjan: Plus planiške ekipe.
Janez: Tako je. In ta filozofija je bila, da moramo skupaj stopiti. Če ne, nas ne bo. Jaz sem vedno zagovarjal, da moramo na ljudi misliti. Da moramo ljudem dati.
Sebastjan: Planica so ljudje.
Janez: Planica so ljudje. Drugače Planice ne bo.
In dejansko je šlo v to smer. Skakalnice so bile seveda lesene in les je začel propadati, ker nismo imeli izolacije.
Sebastjan: Pa leta so svoje naredila.
Janez: Ja, to je bilo treba ves čas popravljati. Ampak sva z mojim bratom vse skakalnice obnovila.
Sebastjan: 1960, ko si šolo končal, si šel k bratu v službo. Potem pa si šel kot statik v Skopje, ko je bil tam potres.
Janez: Brat me je poslal v Skopje. Jaz sem bil statik in sem dobil izkušnje s statiko. Zgradili smo take objekte, ki jih doma še nismo imeli. Tam so ostala znamenja za mano, vstavil sem diagonale. Hiše, ki so bile podrte in nagnjene sem moral spraviti nazaj. In te hiše še vedno stojijo. Potem pa sem moral iti v Libijo za mednarodno tehnično pomoč.
Ampak odgovornost za Planico vam je bila pa dodeljena preden ste šli v Libijo?
Janez: Ja, prej. Saj pogoj, da grem v Libijo je bil, da vso skrb za Planico prevzame brat , medtem ko me ne bo. In sem Ladotu rekel: “Jaz grem v Libijo”. Je rekel: “Ti samo pojdi, bom jaz vse naredil.” Vmes pa se je Bloudkova skakalnica podrla in smo razmišljali kaj narediti. Razvijati Bloudkovo za naprej kot vizijo. Ali pustiti in to narediti tako kot zdaj. No, in Bloudkova se je naprej razvijala po svoje. Na svoj način. Moja vizija takrat, pravzaprav tudi bratova pa je bila: “Greva na novo”. In potem smo iskali prostor za novo letalnico, ki ga je iskal že Bloudek. Ampak on si je predstavljal, da se bo kar letelo, skoraj diagonalno.
Sebastjan: Paralelno- vzporedno s terenom.
Janez: Ja, saj to bo mogoče kdaj možno, neskončno leteti pod določenim kotom. Ampak imaš kot trenja, pod katerim se neha.
Sebastjan: Če ni upora, greš.
Janez: Če ne bi bilo upora, ja. V brezzračnem prostoru. Ampak on tega mogoče ni vedel. Poskusil je. On je imel sistem “poskusi in popravi”.
Sebastjan: Saj tako gre razvoj naprej.
Če sem prav razumela, je tudi Planica narejena tako, da se bo širila višje v hrib.
Sebastjan: To je še ena očetova genialnost. Na internetu obstaja nek arhiv, v katerem je opisana tudi zgodovina, ampak še zdaj ne vedo, da mi nikoli nismo kopali letalnice, da bi šli dlje v globino. Vedno smo jo dvigovali po diagonali, pri tem pa sam kot doskočišča zmanjševali. Druga stvar je, da ljudje mislijo, da če ti povečuješ, koplješ jamo. Ampak mi nismo nikoli tako razmišljali. Vedno smo razmišljali, da moramo diagonalo ne poglabljati ampak iti nazaj gor, v breg. Prostora gor je več kot dovolj. Naleti so vedno krajši, ker so skakalci tehnično vedno boljši in potrebujejo vedno manj hitrosti. In je veselje tudi gledat skakalca in njegov izraz, ko leti dol do “podna” ker mu to omogoči skakalnica in je vesel. Začuti se ena taka posebna energija, obča navdušenost. Skakalci nam dajejo to moč. Vedno znova poleg naših radi tudi Avstrijci, Nemci, Norvežani dokazujejo in povedo, katera je najboljša skakalnica. Planica. Ker Planica je ena specialna, ekstremna naprava. Ima v vmesnem delu leta kar visoko krivuljo in za laika vse izgleda kot, da bo katastrofa, na koncu pa pristanejo kot otroci. Na Kulmu so naju opozorili, ker naj bi bila linija previsoka. Preveč se morava ukvarjati z dokazovanjem, namesto da bi se samo z razvojem.
Še sklepna misel. Pomen Planice za Slovenijo?
Janez: Jaz mislim, da je to mogoče največ, kar je Slovenija dosegla. So še drugi, bolj atraktivni športi in športniki. Ampak Planica je enkratna, ker skupaj povezuje več stvari. Malo je še takih, ki bi to imeli. In to je naša prednost, da lahko razmišljamo po svoje in smo svoji. Nismo od nikogar odvisni.
Sebastjan: Planica je Slovenija, Slovenija je Planica. Jaz še nikjer nisem videl, da bi ljudje spontano himno peli, tako kot so jo predlani. To se pravi, da Planica ni samo šport, ampak je povezovanje naroda in je postala več. In to je to, kar oče pravi. Da smo neodvisni in edinstveni. In to je osnova, kakšen moraš biti kot človek in kot narod. Vztrajati in stremeti k najboljšemu.
