Predsednik HK SŽ Olimpije, ter podpredsednik Hokejske zveze Slovenije, Miha Butara je za naš portal spregovoril o svoji funkciji, sodelovanju s Tomažem Vnukom, Mestni občini Ljubljana, sponzorstvu Slovenskih železnic in iskanju ostalih pokroviteljev, Alpski ligi, ligi EBEL, Slovenski reprezentanci in še marsičem. Po desetih letih krize in agonije v Tivoliju sedaj kaže, da se je situacija pri paradnem konju ljubljanskega hokeja končno začela izboljševati. Pozitivno klimo so kot kaže začutili tudi navijači, ki v dvorano prihajajo v vse večjem številu. Butara je na kratko predstavil tudi svojo vizijo vključevanja mladih igralcev v slovenski hokej in se z nami zazrl tudi v prihodnost.
Že pred vključitvijo v šport ste bili znani predvsem po delovanju v gospodarstvu, sedaj pa opravljate delo pomočnika Generalnega direktorja Slovenskih železnic. Kako združujete to funkcijo s položajem predsednika v HK SŽ Olimpija? V kolikšni meri vam izkušnje z gospodarstvom (delovali ste namreč tudi pri Telekomu in v različnih izvršnih odborih) pomagajo pri delovanju v športu?
Funkciji združujem kar dobro, če pa vprašate mojo ženo obveznosti usklajujem slabo (smeh). Karkoli delaš v življenju moraš biti stoodstoten. Jaz sem prepričan, da če nečesa nisi sposoben speljati, je bolje, da to pustiš pri miru, kakor pa, da delaš napake. Delo usklajujem tako, da si planiram urnik za cel dan. Tukaj sem namestnik generalnega direktorja, poleg tega sem operativno prevzel celotni potniški promet, dokler ne najdemo novega direktorja. Na dnevni bazi imam potem še Olimpijo in Hokejsko zvezo Slovenije, kjer sem podpredsednik. Slovenske železnice so veliko in razvejano podjetje, zato je delo zelo dinamično in odgovorno. Rad imam izzive. V podjetju že dlje časa podpiramo slovensko kulturo in šport, saj smo se zavezali, da bomo družbi, v kateri poslujemo, vračali. Tako smo sponzor Olimpijskega komiteja Slovenije, več športnih zvez, tudi Hokejske zveze Slovenije.
Nekaj izkušenj z delovanjem v športu ste vendarle že imeli prej. V letih 2012-2015 ste delovali v upravnem odboru ND Slovana.
Tekom kariere sem si nabral kar nekaj izkušenj. Za vodenje kluba potrebuješ dober poslovni model, saj ima šport močno poslovno zaledje. Danes brez tega ne moreš uspešno delovati v športu. Če šport le spremljaš od zunaj kot obiskovalec, navijač, ne vidiš, kaj vse stoji za tem. Danes je šport tudi velik posel in izkušnje iz gospodarstva so nujne. V Slovanu sem bil na povabilo profesorja ekonomije Marka Kočevarja. V upravnem odboru, kjer je noter 15, 16 ljudi sicer ne moreš veliko naredit, vendar je pa lepo, da spoznaš delovanje športa, delovanje klubov. Vsaka izkušnja pomaga.
Vaš predhodnik, Tomaž Vnuk, je v Olimpiji prevzel položaj direktorja. Kako se dopolnjujeta pri svojem delu in koliko vam pomagajo njegove igralske izkušnje?
Tomaž je bil izjemen igralec in je s svojimi izkušnjami nepogrešljiv član kluba. Seveda se kdaj ne strinjava, a vedno najdeva optimalno rešitev za klub. To ne pomeni, da mora obveljati moja rešitev (ker sem predsednik) ali pa njegova, (ker je športnik), temveč najdeva rešitev, ki je dobra za klub. Tudi sicer imamo v klubu odlično ekipo s katero sem zelo zadovoljen, saj s srcem, predano skrbi, da vse poteka kot mora. S Tomažem sodelujeva zelo dobro, med nama ni skrivnosti. Ne moreš si lagati, odnos mora biti transparenten. Se tudi kdaj ne strinjava, pa vendar na koncu vedno najdeva kompromis. On je sedaj direktor kluba in prepričan sem, da brez njega klub tudi funkcioniral ne bi. On hokej živi. Pošten je.
Ob prevzemu položaja ste razkrili klubski proračun, ki letos znaša okoli pol milijona evrov. Kako po pretečenih 5,6 mesecih poteka napovedano iskanje dodatnih sponzorjev? Kako spodbuditi slovenska podjetja k sodelovanju pri podobnih projektih?
Ključ je, da gradiš zgodbo na samih temeljih. Veseli nas, da tudi sponzorji prepoznavajo pozitivno zgodbo, ki jo igramo v Tivoliju in se vračajo v ta tradicionalni slovenski šport. Je pa v Sloveniji ena glavnih težav, da imamo preveč športnih panog. K enemu sponzorju z isto željo pride dvajset ekip, ki želi “svoj del pogače”, zneski pa so za vsakega toliko manjši. Sistem financiranja športa bi morali urediti na nacionalni ravni. Na tem področju je potrebno še marsikaj urediti. Olimpija je “brand” zato je tukaj priložnost za nove sponzorje.
V duhu minulih županskih volitev. Kako ste zadovoljni s podporo Mestne občine Ljubljana? Po podatkih, navedenih ob prevzemu vaše funkcije, naj bi MOL klubu prispeval 220. 000 evrov.
Sodelovanje z MOL in županom je vzorno. Veseli nas, da mesto namenja toliko denarja za hokej. Poleg tega pa imamo na razpolago tudi dvorano s katero upravlja mesto. Ljubljana je gotovo z aktualnim županom začela blazno veliko vlagati v šport. Mislim, da ni nobene druge občine v Sloveniji, ki bi imela to tako urejeno. Da, mi pa bi si želeli še več. Želeli bi si še ene ločene pokrite drsalne ploskve, zato da imamo lahko Halo Tivoli zase, ker sedaj moramo treninge usklajevati z drsalci, prostimi drsalci, baletniki, gimnastiki, s curlingom… In to je problem. To je ena velika želja, da bi imeli lastno dvorano, oziroma vsaj večinsko namenjeno za nas, kjer bi lahko vse “štimali”. Bodimo iskreni. Če ne bi bilo MOL-a verjetno sedaj ne bi bilo Petrol Olimpije in tudi ne bilo HK SŽ Olimpije. MOL podpira razvoj mladih in razvoj vrhunskega športa. Zato, ne glede na to, kakšno je posameznikovo politično prepričanje, lahko rečem “MOL, vsaka vam čast!”
Ali je cilj Olimpije še vedno vrnitev v ligo EBEL ali je trenutna realnost Alpska liga?
Kot sem že večkrat povedal, EBEL oz. to, da bo HK SŽ Olimpija na najvišji evropski ravni ostaja cilj. A ne za vsako ceno, temveč ob trdnih finančnih temeljih. Odvisno pa je tudi od tega, kako se bo razvijala liga AHL, katere vrh je po mojem mnenju primerljiv z nekaj evropskimi ligami (francoska, slovaška…). Za EBEL bi realno potrebovali milijon in pol ali dva… Vedno je bil problem, da so bili stroški zelo veliki in vedno je na koncu prišlo do izgube. Potrebno je imeti zdrav razum o tem, koliko imamo trenutno denarja, ter se vprašati, kaj si lahko z njim privoščimo. Slovenci imamo srečo, da smo zelo nadarjeni za vse športe. Mislim, da bo potrebno pametno peljali razvoj Alpske lige. Moje mnenje je, da bi morali zadnjih šest klubov umakniti, pripeljati kakšen francoski ali madžarski klub, mogoče Medveščak in potem imamo “hudo” ligo.
Ste se nad hokejem navdušili že prej (v mladosti, kot otrok) ali ste do njega prišli preko posla? Ste že prej navijali za Olimpijo?
Na hokejske tekme sem hodil že kot mladenič z mojim očetom. Takrat je Tivoli še pokal po šivih! Enako je bilo pri košarki. Hokej je najhitrejši ekipni šport na svetu, pravi užitek ga je spremljati v živo, se vam ne zdi? Poleg tega je hokej družinski dogodek in to želimo ustvariti tudi v Tivoliju.
Ste kdaj sami igrali hokej?
Hokeja nisem igral; oziroma na ulici sem ga! (smeh) Kot mulci smo si sestavili velike lesene gole. Igrali smo “non stop”. Tudi poleti. Sicer ni bilo na rolerjih, ampak v supergah. Uporabljali smo teniško žogico in krompirjeve vreče za gol.
Kako ste zadovoljni z dosedanjim potekom sezone pri Olimpiji? Klub se nahaja v zgornjem delu lestvice. Lahko Olimpija po vašem mnenju poseže tudi po samem vrhu Alpske lige?
Zaenkrat smo s sezono zadovoljni. Cilje imamo jasne – dve domači lovoriki in polfinale Alpske lige. Pokal Slovenije 2018 smo osvojili, sedaj moramo izpolniti še preostala cilja. V našem interesu je, da imamo pokrit poslovni del, da se obiskovalci vračajo v Tivoli in da fantje igrajo dober hokej ter na ledu dajo vse od sebe. Šport je sestavljen iz zmag in porazov, to je normalno. Vedno me najbolj razveseli, ko se fantje na ledu borijo, tudi če končni rezultat ni v naš prid. Sicer pa povsem zaupam trenerskemu štabu. Apetiti niso sedaj, ko teče sezona, nič večji. Dejstvo je, da imamo cilje zastavljene, ne glede na to, kakšni so vzponi in padci sredi sezone. Šport je nepredvidljiv. Ogromno je različnih kriterijev, od dnevne forme, do razpoloženja.
Zdaj že nekdanji trener Jesenic, Gaber Glavič, je po porazu na tekmi v Podmežakli izjavil, da je Olimpija prevzela nekatere elemente lanske Jeseniške igre. Kako to komentirate?
Rečem lahko, da v tem trenutku imamo vse igralce, ki smo jih želeli. Od Jesenic nismo ničesar »skopirali«, mi igramo napadalno, imamo izjemno dobre bočne igralce, imamo top obrambo, v napadu poskušamo igrati kreativno. Pripeljali smo tako mlade kot tudi izkušene igralce, kot so Kranjc, Mušič in Rajsar. Oni imajo izkušnje, ki jih lahko prenesejo na mlade. Pripeljali smo prospekte, oziroma, etablirane igralce, kot sta Kobler in Jezovšek. V ekipi sta tudi Kujavec in Orehek. Kar je pa najbolj pomembno je, da ima ta ekipa dušo. So »fajterji«. Ni jim dovolj, da gredo na led in zaslužijo nekaj denarja, ampak igrajo s srcem. Radi imajo hokej in želijo napredovati. Hočejo se dokazovati in to je najbolj pomembno.
V tej sezoni Olimpija igra s popolnoma slovensko zasedbo. Ali bo Olimpija dolgoročno gradila na domači zasedbi?
To, da imamo v Olimpiji samo slovenske igralce, je usmeritev, ki sva jo začrtala skupaj s Tomažem Vnukom že lansko leto. Kot sem že povedal ima Slovenija veliko dobrih igralcev in izjemnih talentov, zato sem prepričan, da lahko gradimo pozitivno hokejsko zgodbo z domačimi igralci. Enakega mnenja sem tudi s stališča HZS – v domačih klubih moramo ponuditi priložnost mladim domačim igralcem, saj se bodo le tako razvili v bodoče reprezentante. Seveda jim moramo omogočiti tudi tekmovanja, v katerih bodo napredovali, ter zagotoviti izkušene soigralce, ki jih bodo z mentorstvom pripeljali na višji nivo.
Ali v Olimpijo še nameravate pripeljati tujce?
Cilj ni tak. Lahko pa se zgodi tudi obratno. Naš cilj so domači fantje, ker imamo ogromno dobrih. Vsi so me na začetku sezone spraševali o napakah, ker smo izgubili Hebarja in Kristana. Pojavljala so se vprašanja, »Kako boste s temi mladimi vratarji?« in tako dalje… Danes sta naša vratarja med top štiri v AHL. Oba nad 90 odstotno uspešnostjo. Mora se ustvariti zaupanje v igralce. Tudi sam sem, ko sem bil v poslovnem svetu, potreboval priložnost.
Kako pomembno se vam zdi vključevanje mlajših hokejistov v slovensko reprezentanco?
Absolutno je pomembno. Cilj je doseganje rezultatov in pomlajevanje. Mislim, da imamo ogromno talentov, ki jim je potrebno dati priložnost, tudi če ne igrajo v najmočnejših ligah, ker tekma v klubu je drugačna, kot tekma za reprezentanco. To je edina prava pot. Vključevati mlade, da bodo prevzemali odgovornost in dosegali rezultate. Drugače ne bodo imeli izkušenj.
Generacija, ki je Slovenskemu reprezentančnemu hokeju prinesla največ uspeha v večini prehaja v zrela igralska leta. Se bojite trenutka, ko bodo ti igralci obesili drsalke na klin? Kako, glede na vašo vpetost v hokeju, vidite prihajajočo generacijo in ali bo v prihodnosti boj za elitno divizijo še realen?
Zavedati se moramo, da Slovenci v hokeju dosegamo čudeže. Statistični podatki, kot so število profesionalnih igralcev, število pokritih dvoran in vlaganje v hokejsko infrastrukturo, nas sicer uvršča pod Evropsko povprečje. Glede na dosežene rezultate, pa smo nedvomno nadpovprečni. Za Slovenski hokej me ne skrbi in verjamem, da bomo še naprej konkurenčni. Seveda pa bomo na nivoju države morali sistemsko poskrbeti za primerno financiranje hokeja, ter gradnjo primerne infrastrukture.
Avtor: Timotej Prosenc
